DIRIGENT MARKO MUNIH

Je s petinpetdesetletno glasbeno poustvarjalnostjo pomembno obogatil slovenski kulturni prostor

Marko Munih je bil rojen 9. januarja 1936 na Mostu na Soči staršema Dragici in Valentinu – Zdravku Munih.

Poročen je s Stanislavo-Nino, ima hčer Arteo in sina Omera, vnuka Roberta, vnukinji Mašo in Majo.

Področja delovanj

Vrhunsko poustvarjanje domače in svetovne glasbene literature na koncertnih odrih doma in v tujini

spodbujanje in podpiranje ustvarjalnosti slovenskih skladateljev ter krstne izvedbe njihovih del

pomemben prispevek k razvoju zborovske kulture s prepoznavnostjo visoke kvalitete v Sloveniji in po svetu

poustvarjanje glasbenih del na mnogih nosilcih zvoka, dostopnih doma in v tujini

pedagoško delo in predajanje dolgoletnih izkušenj zborom, zborovodjem in pevcem na posvetovanjih, seminarjih in vodenje šole zborovodij po lastnem učnem programu.

ŠOLSKA IN ŠTUDIJSKA LETA

Šolal se je v Tolminu, Novi Gorici in Ljubljani. Čeravno sta bila njegova starša glasbeno zelo dejavna, o profesionalni glasbeni poti Marko Munih ni razmišljal. V Ljubljani je obiskoval Poljansko gimnazijo in stanoval v Domu Ivana Cankarja, kjer so bili tudi gojenci Konservatorija za glasbo. Imeli so svoj orkester in v domski kapeli vadili program. Neko nedeljo so igrali Schubertovo Nedokončano simfonijo in ko je Marko prisluhnil njihovi vaji, se je zgodila prelomnica v njegovi načrtovani življenjski poti. Ta glasba ga je namreč prevzela z močno čustveno reakcijo in odločil se je, da hoče postati glasbenik.

Začetki glasbenega izobraževanja tedaj že petnajstletnega Marka so bili zahtevni. V nižjo glasbeno šolo v Ljubljani ga niso sprejeli z utemeljitvijo, da je prestar. Sprejeli so ga le v Šempetru pri Novi Gorici, zato se je za eno leto prepisal tudi v tamkajšnjo gimnazijo. Z zagnanostjo, trmo, vztrajnostjo in prizadevnostjo je v enem letu opravil kar tri letnike nižje glasbene šole. Klavir je vadil tudi po 12 ur dnevno, da je dohitel vrstnike.

Prepisal se je v nižjo glasbeno šolo v Ljubljani, ki jo je zaključil z odličnim uspehom, ter nadaljeval šolanje na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, sočasno pa maturiral na Šubičevi gimnaziji (sedaj Gimnazija Jožeta Plečnika).

Prvi zaznamek oziroma kritika o Markovem glasbenem uspehu, je izšel 12. junija leta 1953 v Ljubljani, ko je na koncertu izvajal svojo skladbo.

»Gojenec Marko Munih je izvajal na klavirju eno svojih skladb in vzbudil zanimanje za razvoj svojih nedvomno resnih glasbenih dispozicij«

je zapisal profesor in skladatelj Vilko Ukmar.

12. marca 1956 je debitiral kot solist pianist Srednje glasbene šole v Veliki dvorani Slovenske filharmonije s Koncertom za klavir in orkester v D-duru J. Haydna in bil deležen pohval v javnih občilih »za presenetljivo tehnično zrelost za svojo kratko študijsko dobo«.

Kot pianist je na vsedržavnem tekmovanju dijakov srednjih šol leta 1957 prejel drugo nagrado. Predsednik žirije je bil skladatelj Marijan Lipovšek.

Prelomnica od pianista do dirigenta se je zgodila, ko je moral pri teoretskem pouku dirigirati skladbo za ženski zbor Mrazek je prilezel v izbo skladatelja Matije Tomca. Nad njegovo interpretacijo je bila komisija profesorjev navdušena: »Vi ne boste ne pianist ne skladatelj, postati morate dirigent«. In tako je na Akademiji za glasbo v Ljubljani vpisal študij dirigiranja in ga pri profesorju Danilu Švari z odliko zaključil.

Dobil je Prešernovo štipendijo za podiplomski študij pri dirigentu Lovru von Matačiću v Frankfurtu ob Majni. Zaradi uspešnosti, marljivosti in nedvomnega talenta mu je dirigent Lovro von Matačić ponudil službo asistenta, saj je zanj uspešno pripravil orkestre, a je Marko ponudbo zavrnil.

Prihajale so ponudbe za delo v tujini, ki so bile bolj mamljive od domačih:

»Ampak celo življenje se čutim Slovenca, enostavno nisem zmogel tujine!«

je pojasnil odločitev. In se je vrnil domov.

PROFESIONALNA GLASBENA POT

ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE IN SIMFONIKI RTV SLOVENIJA

MOJE IZRAZNO SREDSTVO SO ROKE , je Marko Munih pojasnil svoj način umetniškega izražanja, kar je tudi naslov biografije, ki jo je o njegovi umetniški poti napisala

Sonja Kralj Bervar. Didakta 2015

Prvič je stopil za dirigentski pult leta 1958, ko je kot študent AG pri prof. dr. D. Švari dirigiral simfoničnemu orkestru RTV Mozartovo uverturo »Gledališki ravnatelj«.

Z orkestrom Akademije za glasbo je v Celju in Zagrebu dirigiral Uverturo Egmont Ludwiga van Beethovna, 2. koncert za klavir in orkester Sergeja Rahmaninova s solistom Aleksandrom Vodopivcem in Antonina Dvoržaka Simfonijo št. 9 »Iz novega sveta«.

O diplomskem koncertu, ko je dirigiral 5. Beethovnovo simfonijo, je Uroš Prevoršek v časopisu Delo 15. 4. 1965 med drugim zapisal:

»Ko sem pred leti poslušal na koncertu orkestra Akademije za glasbo prav imenitno izvedbo Beethovnove Sedme, sem postal pozoren na mladega dirigenta, ki je z navdušenjem in ognjevito impulzivnostjo vodil šolski orkester. Dobro sem si tedaj zapomnil njegovo ime; Marko Munih, učenec prof. dr. Danila Švare. In ko sem sedaj na koncertu orkestra Slovenske filharmonije ponovno imel priložnost videti tega mladega glasbenika, se je moje prepričanje o njegovi izjemni nadarjenosti še bolj utrdilo«.

Za dirigiranje 7. Beethovnove simfonije je 7. 2. 1961 prejel študentsko Prešernovo nagrado.

V letih 1961- 1964 se je zaposlil v Slovenski filharmoniji najprej kot tolkalec, kasneje je postal korepetitor za pripravo zbora in orkestra za koncerte gostujočih dirigentov.

Po služenju vojaškega roka je vodil Mladinski pevski zbor Radia Ljubljana in se vrnil v Slovensko filharmonijo. Nato je odšel na podiplomski študij k dirigentu Lovru von Matačiću v Nemčijo in leta 1965 do 1971 postal stalni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije.

Od leta 1971 do 1979 je prevzel Komorni zbor RTV Ljubljana, s katerim je posnel veliko glasbenih del in tudi koncertiral.

Skladatelj Ivo Petrič, zadovoljen z Munihovim odnosom do glasbe, je izjavil:

»Munih z enako zagnanostjo in spoštljivostjo profesionalno pripravi in izvede ali posname vsako glasbeno delo, če mu je to delo všeč ali ne.«

V tem obdobju je koncertiral tudi z orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je izvedel veliko del slovenskih skladateljev in tudi prve izvedbe njihovih novitet. Vodstvo te ustanove ga je predlagalo za Nagrado Prešernovega sklada, ki jo je prejel leta 1986.

Z domačimi in tujimi orkestri je nastopil v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Češkoslovaški, Sovjetski zvezi, Bolgariji in Veliki Britaniji.

S Simfoniki RTV Slovenija je bil 1983 in 1985 na dveh turnejah po ZDA in Kanadi.

Leta 1983 je za umetniške dosežke na področju poustvarjalne glasbene umetnosti in družbeno dejavnost pri širjenju glasbene kulture prejel Betettovo nagrado.

Leta 1999 so Simfoniki RTV Slovenija Marka Muniha izbrali za stalnega dirigenta, s katerimi je deloval do upokojitve leta 2006.

Na nosilcih zvoka, radijskih in televizijskih posnetkih je na stotine posnetkov glasbenih del, posnetih pod dirigentskim vodstvom maestra Muniha.

DELOVANJE NA PODROČJU VOKALNE GLASBE

Do zborovskega zvoka je maestro Marko Munih imel prav posebno afiniteto in je z njim dosegel velike uspehe. Iz amaterskih pevcev je s svojo sugestivno močjo znal izvabiti zvočnost na izjemno visokem, malone profesionalnem nivoju. Njegovi pevci so večkrat z navdušenjem izjavili, kako se sploh niso zavedali, da zmorejo tako peti.

Ljubezen do zborovske glasbe in izjemen občutek za toplino zborovskega zvoka sta mu omogočila odlične interpretacije tudi številnih vokalno-instrumentalnih del, ki so v velikem številu posneta na nosilcih zvoka in za katere je dobil odlične ocene ne le domače, marveč tudi mednarodne kritike.

Tvoj tek je živ in je legak

Marko Munih je bil pobudnik in umetniški vodja koncerta združenih pevskih zborov Primorske ob 100-letnici smrti Simona Gregorčiča v Cankarjevem domu 28. novembra 2006

Skladatelj in kritik Pavel Mihelčič je o Munihovem vodenju zbora zapisal:

»Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo, zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo, zapoje zbor mehko, nežno…«

Posvečal se je perfekciji zborovskega zvoka in je z umetniško zagnanostjo vodil več zborov, med njimi:

Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec 1958 –1960

APZ Tone Tomšič 1965 – 1975

Komorni zbor RTV Ljubljana 1971 -1979

Goriški oktet Vrtnica 2006- 2014

Posebej je potrebno omeniti vodenje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič v letih 1965 do 1975.

»To obdobje je zame najlepše v življenju. Če bi še kaj takega počel v drugem življenju, bi se potrudil priti k APZ-eju«

je hudomušno komentiral njihovo desetletno druženje.

Z APZ Tone Tomšič v Kennedyjevem centru v Washingtonu na turneji po ZDA

V tem obdobju še ni bilo vrhunskih zborov, APZ je veljal za »paradnega konja«, saj je na mednarodnih tekmovanjih dosegal najvišja mesta, številne plakete, nagrade, priznanja v Mariboru, avstrijskem Spittalu, italijanski Gorici Društva C. A. Seghizzi, v angleškem Welsu… Z visoko ravnijo petja se je zbor uveljavil doma in po svetu. Mnogi skladatelji so pisali nove skladbe, ki jih je krstno izvedel prav APZ.

Po tekmovanjih v italijanski Gorici Društva C. A. Seghizzi, kjer je APZ dosegal najvišja odličja, so Marka povabili v njihovo žirijo, postal je celo umetniški vodja tekmovanja, kot predsednik je vodil žirijo kar osemkrat, za kar so mu podelili diplomo in priznanje.

1. Diploma častnemu članu Marku Munihu kot priznanje za odločilno prisotnost na predstavitvi glasbe, kot dirigentu zbora, članu žirije in umetniškemu vodji Društva C.A. Segizzi.

2. Mednarodno priznanje Društva C.A. Segizzi za življenjsko delo dirigentu vokalne glasbe Marku Munihu.

Izvedli so preko 200 koncertov in na turnejah po Evropi, Kanadi, Združenih državah Amerike dosegali izjemne uspehe. Zbor se je po mnenju kritikov uvrstil v sam vrh zborovskega poustvarjanja na slovenskem ter s svojim poletom spodbujal porast nastanka kakovostnih mešanih pevskih zborov v celotnem Slovenskem kulturnem prostoru.

Za umetniško vodstvo APZ je Marko Munih leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano:

»Marko Munih je eden od prvakov med slovenskimi dirigenti mlajše generacije, kritika mu priznava kot zborovskemu dirigentu velike uspehe v glasovni in zvočni ubranosti zbora, obvladovanju stilnih zahtev, izvirni interpretacijski rešitvi in izvirni umetniški sugestivnosti.«

ODGOVORNI UREDNIK IN UMETNIŠKI VODJA GLASBENIH PROGRAMOV RADIA LJUBLJANA OZ. SLOVENIJA 1979-1996

Marko Munih je bil šestnajst let odgovorni urednik Radia Slovenija, kjer je usmerjal glasbeni okus na temelju kakovostne glasbe. Spodbujal in podpiral je glasbeno ustvarjalnost slovenskih skladateljev ter se zavzemal za promocijo nacionalne ustvarjalnosti in ustvarjalcev v mednarodnem prostoru. V štirih mandatih delovanja je tako pustil močan pečat na vsebinah slovenskega glasbenega radijskega programa. V tem obdobju je imel koncerte tako s Simfoniki kot z Orkestrom Slovenske filharmonije.

Za svoje umetniško delovanje je Marko Munih prejel vrsto priznanj in nagrad:

8. aprila 2001 sta mu Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstvo za kulturo podelila Priznanje za vodenje Sveta za glasbeno izobraževanje.

2002 je dobil Srebrni častni znak Republike Slovenije.

2016 mu je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podelil Zlato plaketo za življenjsko delo.

MNENJA IN KRITIKE

Marko Munih se s svojim dirigentskim delom vsekakor uvršča med najbolj vidne slovenske poustvarjalce. Kritika mu priznava izostren estetski okus in veliko muzikalnost. Njegove interpretacije izkazujejo izreden smisel za tonsko oblikovanje orkestralnega zvoka in izjemno sposobnost sugestivnega umetniškega podoživljanja. Ta odlični poznavalec in občutljivi interpret je s svojim dirigiranjem in umetniškim vodenjem nacionalnih glasbenih programov v več kot petih desetletjih vpetosti v slovensko umetnost in kulturo prispeval enega najbolj prepoznavnih in pomembnih gradnikov slovenske glasbene kulture in umetnosti druge polovice 20. in začetka 21. stoletja. V celotnem svojem dirigentskem delovanju je dajal prednost slovenski glasbeni ustvarjalnosti, ki jo je predstavil širokemu krogu občinstva doma in po svetu. Krstno je izvedel preko 100 del slovenskih ustvarjalcev vokalnih in vokalno-instrumentalnih in instrumentalnih del. Z mnogimi krstnimi izvedbami slovenskih del je vedno znova dokazal svojo pripadnost slovenski glasbeni ustvarjalnosti.

Marko Munih je v svoji dolgi karieri prejel vrsto sijajnih kritik in ocen izpod peresa izjemno cenjenih in upoštevanih kritikov. Tako beremo:

»Bleščeča izvedba Szymanowskega«

in v nadaljevanju

»Tudi, če bi Simfoniki RTV Slovenija z dirigentom Markom Munihom v koncertnem letu ne napravili nič drugega kot takšno Četrto simfonijo Karola Szymanowskega, kakršno so zaigrali na svojem petkovem večeru v Gallusovi dvorani, bi bilo to domala dovolj!« ...

»Navdušujoč dosežek, ki ga lahko kot za našo izvedbeno kulturo reprezentativnega s ponosom pokažemo kjerkoli…«, je zapisal Peter Kušar v Dnevniku, 20. maja 1992.

Milan Stibilj je zapisal:

»Izreden občutek za muzikalno podajanje, vsak trenutek miselno nadzorovan in tudi pregleden v zajemu svojega umetniškega sporočila, predstavlja osnovo strokovne dejavnosti dirigenta Marka Muniha, ki se je zrcalila pri izvedbi Verdijevega Rekviema…« (Delo, 15. junij 1984)

V Dnevniku (12. maja 1981) lahko ob izvedbi vokalno inštrumentalne skladbe Orglar Marjana Lipovška beremo:

Peter Kušar pa je zapisal:

»Lipovškovega Orglarja je (Munih) skratka postavil tako, da lahko njegovo interpretacijo uvrstimo med najbolj uspele predstavitve domačih partitur v zadnjih letih«.

Razumljivo je, da je tudi Akademski pevski zbor Tone Tomšič, skupaj z dirigentom Markom Munihom, v letih skupnega delovanja prejel vrsto sijajnih kritik, ki so nastale zlasti na gostovanjih v številnih evropskih državah.

Eden najbolj priznanih slovenskih skladateljev profesor Lucijan M. Škerjanc je v Naših razgledih (9. junija 1972) zapisal tole laskavo oceno:

»Dirigent Munih se je odlikoval v naštudiranju in vodenju koncerta, ki spada gotovo med najvišje dosedanje dosežke APZ. Njegovo temeljito poznavanje zelo različnih kompozicijskih slogov mu je dovoljevalo seči globlje v značilnosti specifične interpretacije (in zbor mu najnatančneje sledi); posledica je zvesti prikaz vsebine in zvoka…«

Na svojem poslednjem koncertu ob 80-letnici je maestro Marko Munih doživel stoječe ovacije v dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici. Za program si je izbral dve veliki mojstrovini, znameniti 2. klavirski koncert Sergeja Rahmaninova in Rekviem Luigija Cherubinija.

je zapisala Metka Sulič.

»Svoj osemdeseti jubilej je obeležil v velikem slogu in to z dogodkom, ki se je zapisal v niz njegovih številnih nepozabnih koncertov«

Pri tem je potrebno posebej poudariti, da si je maestro Marko Munih za solista izbral svojega mladega primorskega rojaka Danijela Breclja in s tem nakazal nadaljnjo pot in umetniški razvoj mladih generacij, ki nadaljujejo umetnikovo dolgoletno vpetost v slovenski kulturni prostor.

Po upokojitvi Marko Munih živi v rojstni hiši na Mostu na Soči.

Druži se z vaščani, posluša glasbo, rešuje križanke, sledi športnim dogodkom, predvsem pa se, kot dolgoletni član moto kluba »Soča«, posveča najljubšemu konjičku, potovanjem po Sloveniji in severni Italiji z motorjem Suzuki Intruder.

“To je najmlajši zborček v moji glasbeni karieri.” Marko Munih

Ob umetnikovi 80-letnici je pri založbi Didakta leta 2015 izšla monografija MAESTRO MARKO MUNIH, ki jo je o njegovem življenju napisala

Danica Taljat